Prosti (pro)Pad

Še trzam …

“Nehaj komplicirat, pa objavi!” - goofa

Niti ne bom štel dni od zadnje objave … Včasih ima življenje pač prednost. In kot vse kaže, drvi po najlepših avenijah s prednostjo v vsakem križišču. Najprej torej disclaimer … Spodnji post je nastal (usodnega) torka, spisan je bi v Ljubljani, in več kot očitno sem imel preveč časa. Sedaj, ko imate vso podlago za pravilno spoznavanje okoliščinske sestave dotičnega besedil manjka samo še predelan citat: “Ta post je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih maturitetnih razmer. Ta post je opij pisca.”

Pa smo tam … Bivši Pločnik na sredi Ljubljane, in jaz, izgubljeni sin, na svoji poti nazaj. Nazaj k čemu? Zabijanju časa za pisanje o stvareh, ki jih večina ne želi sprejeti, privabljanje nasmeška na obraze nevernikov, ki me lahko označijo za motenega, samoaktualiziranje svoje podobice malega idealista, morda pa enostavno početje stvari, ki me »izpopolnjujejo«. Torej sem nazaj, kar koli že ta »nazaj« pomenil. Močnejši, morda pametnejši, ampak tokrat popolnoma neustrašen, kajti resničnost in znanost sta na moji strani.

Od zadnje objave je preteklo kar nekaj časa, seveda tudi nekaj solz, ko sem spoznal, da se v zadnji objavi nisem poklonil največjemu slovenskemu pesniku, ki trenutno pomenljivo pogleduje v moji smeri, skozi mene, kot da bi me želel kaznovati. Saj ve, da ga imam rad. Tokratna objava bo morda bolj »bluzateljska«, morda celo za odtenek populistična, ampak tudi to mora nekje iz mene ven.

Zakaj sem tako dobre volje torej … Kot vse kaže, nas čaka prva zares znanstvena teorija, zares podprta z resnimi dokazi, ki pojasnjuje telekinezo. Pojasnjuje dobršen del psionike, čeprav se ne loteva telepatije, empatije in podobnega. Tukaj smo še vedno obsojeni na kvantno prepletenost (Dean Radin)… Musek bo po moje znorel od veselja, ko bo dobil v roke, to, v kar sem jaz imel srečo pokukati pred Svetom. Avtor teorije je doktor fizike »to be« iz Amerike, ki me je vljudno naprosil, da naj ostane zaenkrat še neznan, kajti do kokretne objave članka z njegove strani bo preteklo še nekaj časa. Dokaze je namreč potrebno še nekajkrat preveriti, a jaz se bom vseeno veselil. Prvič v življenju, vsaj kar se psionike tiče, »it all makes sense«.

Trenutna teorija sicer korenini v kvantni mehaniki, a se ne zanaša le na njo. Nastala je po objavi teorije, ki naj bi pojasnjevala tako imenovani »poltergeist efekt«, ki sta jo spisala fizika: Pierro Brovetto in Vera Maxia. V njej pojasnjujeta efekt, ki se pojavi predvsem pri najstnikih, ko naj bi predmeti leteli po prostoru, lomile naj bi se šipe, utripale luči, itd. Jaz tega nikoli nisem čisto kupil, a očitno je nekaj na tem. Efekt pojasnjujeta s kvantnim vakuumom, ki naj bi nastal zaradi velikih sprememb v strukturi in aktivnosti možganov najstnikov. Meni osebno se teorija ne zdi ravno najbolj posrečena, a znanstvenikom je očitno všeč. Več o tem pa vseeno tukaj.

Štiri odstavke niže, še ničesar nisem povedal (kako značilno za slovenske bloge)… Teorija sama je kar dolga, in bi bilo prav mučno, če bi jo skušal stlačiti v en sam post (verzija brez polnih citatov in opisov poskusov, ki sem jo dobil jaz obsega 12 tipkanih strani), tako jo boste dobili po koščkih. Poleg tega, je kar nekaj konceptov v sami teoriji potrebno podrobneje razložiti, tako da, počasi. Sedaj pa samo še matura, pa se vrnem še sam nazaj k vaji, kajti končno sem lahko prepričan, da se mi ne blede. Svoji empiristični vzgoji pač tudi s pretresljivimi odkritji lastnega eksperimentiranja ne morem uiti. Dejstvo ostaja, da še vedno veliko ne vemo, teorija je lahko popolnoma napačna, a trenutno je to, kar imamo, očitno najboljše, kar lahko sproduciramo.

Da pa ne bi bila objava popolnoma brez praktične vrednosti, se bomo v njej lotili slovnice. Če želimo, da se s psioniko v Sloveniji karkoli zgodi, nam namreč manjka konkretne terminologije za opisovanje »pojavov«. Po večmesečnem googlanju, najdi.sijanju in brskanju po Muskovih delih izraza psionika nisem zasledil nikjer. Niti nobenega ki bi bil z njim povezan. Edina stvar, o kateri se govori, je PSI. Sam koncept PSI je očitno različen od posamezne »stroke« ali institucije, ki ga uporablja. V psionični skupnosti se PSI največkrat pojmuje kot energija, ki naj bi jo bili zmožni manipulirati. V parapsihologiji je psi zmožnost oz. »nekaj«, kar naj bi omogočilo parapsihološke pojave. Dejstvo torej ostaja, da je dojemanje PSI(ja?) strogo subjektivna stvar in zato vnaša v raziskovanje pojavov, ki jih skušamo obvladati omejitve, ki jih je potrebno preseči. A o tem kdaj drugič.

Ameriška vojska, ki naj bi termin skovala, še sama ne ve kaj misli z njim, tako da se z malo raziskovanja znajdemo na mrtvi točki, vsaj kar se PSI tiče. Tukaj samo še nasvet, pri googlanju o PSI(ju?) bodite previdni, ne želite se namreč podučiti o majhnih, ljubkih, srčkanih kužkih … Sicer pa mislim, da sem izvor besedice/črke že enkrat predstavil, tako da se bomo sedaj temu izognili.

Kot vidimo, ne vemo, kaj PSI je, niti se sam ne čutim kompetentnega, da bi uporabo termina zapovedal. Zame je verjetno še najbolj privlačna ideja o energiji, pa vseeno to ni energija. Nekaj časa nazaj, mi je prišel v roke odličen članek, ki se ukvarja s poskusom fizikalne opredelitve PSI(ja?), a ga moram ponovno poiskati. Tukaj se bomo ravno zaradi omejitev definicije PSI(ja?) lotili slovnice.

Zanimalo nas bo, katerega spola je PSI, po kateri sklanjatvi se sklanja, ali je množinski, ali samoedninski samostalnik, kakšna je njegova dvojina, kakšna množina. Besedica PSI, napisana z velikimi tiskanimi črkami, intuitivno deluje kot kratica, vendar se takšnega zapisa poslužujem, zaradi možne zmede z množico psov. PSI je črka grške abecede, ki je v preteklosti nosila enako funkcijo, kot danes nosi X. Označevala je torej neznano. Ravno to naj bi bil tudi razlog, zakaj so se američani odločili ravno za uporabo te črke. Če je PSI torej grška črka, bi morala biti po vsej logiki ženskega spola. Tukaj lahko pogledamo še opredelitev PSI kot oblike energije, kjer bi spet po vsej logiki morala biti ženskega spola. Slavisti so ob mojih vprašanjih po slovničnih pravilih neobstoječih slovenskih besed zmedeni, in pravijo, da je potrebno poiskati najbližjo ustreznico v slovenščini. Jaz je ne najdem …

Vseeno mi notranji občutek, pa tudi nekaj malo novinarskih člankov, v katerih je PSI omenjen/a, pravi, da bi morali, glede na energijsko in črkovno zaledje besedice, PSI obravnavati kot besedo ženskega slovničnega spola. V prid temu govori tudi to, da je v veliki večini nemških virov, ki obravnavajo PSI, le-ta ženskega spola. Tako bi PSI padla v kategorijo prevzetih tujih ženskih imen brez končnice, torej v isto kategorijo kot Ines, ali Mercedes. Sklanjatveni vzorec je zato zelo enostaven:

Ednina Dvojina Množina
I: psi psi psi
R: psi psi psi
D: psi psi psi
T: psi psi psi
M: psi psi psi
O: psi psi psi

Ta vzorec pa ni popolnoma pravilen. V slovenščini namreč pozamo neštevne samostalnike, ki poimenujejo snov, skupino ali pojem. Primer takih samostalnikov so: led, kri, kruh, mladina, listje, mir, prijateljstvo, zdravje. Psi je tako hkrati snov (recio) in pojem. Ravno zaradi tega bo tudi psi najverjetneje neštevni samostalnik, saj se zaradi svojih lastnosti ne da šteti. Tako psi uporabljamo samo v ednini.

Sedaj ko smo opravili s predmetom psionike, je potrebno upravičiti sam izraz psionika. Angleška različica se glasi psionics, nemške mi ni uspelo izbrskati, iz česa sklepam, da v širši uporabi verjetno ne obstaja. Izraz psionika v vsemogočnem googlu zaenkrat izpljune samo moj in goofin blog, od časa do časa pa tudi kako poljsko stran. Najdi.si večino časa molči. Spet lahko sklepamo, da beseda psionika uradno v slovenščini ne obstaja. Zakaj torej psionika?

Slavisti so me napotili, naj pri prevajanju besed, ki v slovenščini še nimajo ustreznega prevoda poiščem najbližjo besedo. Tako sem prišel navzkriž s fiziko. Physics, zapišejo v angleščini, kar v slovenščino prevedemo kot fizika. Najprej razkrijmo vsebinsko povezavo, ki je kar sama po sebi umevna. Psionika brez fizike ne more obstajati, oziroma bi lahko celo trdili, da druga drugo dopolnjujeta. Seveda pa sta si tudi glede izgovorjave in tvarne strani besede besedi psionics in phsics zelo podobni. Ravno zaradi tega po nasvetu slavistov besedo psionics prevajam kot psionika. Psionika je potemtakem prav tako kot fizika ženskega spola, spada v prvo žensko sklanjatev in je prav tako neštevni samostalnik. (Za neštevnost sem bil dolgo prepričan, sedaj pa nisem več … To je potrebno še preveriti …)

Zadnja beseda, ki bi jo bilo potrebno »definirati« je oseba, ki prakticira psioniko. Torej psionik ali psionka. Sam se najprej močno nagibal h krajši verziji – psion/psionka, a po besedotvornih pravilih in po principu najbližje ustreznice ostajam pri psionik, oz. psionka. Podobno je namreč oseba ki se ukvarja z fiziko fizik, ravno zaradi tega potem psionik, in nato predstavnica ženskega spola, psionka. Pri predstavnici ženskega spola se situacija vseeno zaplete. V SSKJ ženske oblike fizika ni. Tako sem tu prepuščen sam sebi. Edini dve možni opciji, ki ju vidim sam sta psionka in psionikinja. Psionka mi je nekako ljubša. Ne vem zakaj, tokrat zaupam črevesju.

Ostale besede, izhajajoč iz podstave psi- oziroma psion- se potem tvorijo po pravilih slovenskega besedotvorja, tako da ne čutim potrebe, da se dodatno razpisujem o njih. Tako je na primer pridevnik iz psionika psioničen. Saj ste imeli maturo, oz. jo še boste. Takrat pa bo itak vse jasno.

Tako … Po treh menjanih lokacijah, kosilu, kavi, pijačah in težkih pogovorih je objava končno pri koncu. Rahlo moreča, morda dolgočasna, a vseeno prepotrebna za razvoj psionike v Sloveniji, če lahko na kaj takega sploh upam(o). Naj na koncu še enkrat opozorim, da nimam diplome iz slovenščine in da so prevodi objavljeni v tem postu moja »verzija« terminologije, ki še ne obstaja. Ustvarjena je bila s pomočjo slavistov, ki so našli po pol ure časa za to, da sem jim pojasnil, da želim z njimi govoriti o besedah, ki ne obstajajo. Ravno zato velja, da se bodo tukaj predstavljene besede najverjetneje spremenile, a dovolite mi sanjati. Naj me opija pobožna želja, da mi je morda uspelo postaviti osnovo za nekaj Velikega.

Other side …

If a man will begin with certainties, he shall end in doubts; but if he will be content to begin with doubts he shall end in certainties. - Sir Francis Bacon

Ze na zacetku se opravicujem za neuporabo sumnikov, ampak pisanje bloga v Ameriki to nekako otezuje. Tukaj se tudi opravicujem za vse storjene slovnicne napake, kajti na tem postu delam ze tri dni, in enostavno nimam energije za pregledovanje teksta. Hvala za razumevanje.

V pricakovanju svojega prvega maca, na drugi strani oceana ugotavljam, da mineva ze skoraj mesec dni od moje zadnje objave. Kar se telekineze tice, mislim, da je zaenkrat prakticnih nasvetov vec kot dovolj, morda celo prevec. Ostalo je odvisno od vas samih. Opazam pa, predvsem pri sebi, da telekineza cez cas izgubi vlogo pobega iz materialisticnega sveta, kajti sama telekineza postane manifestacija kapitalisticnih tezenj. Namesto od predhodnega biti se usmerimo k imeti, ko je nas glavni cilj premikanje cim tezjih oz. cim vecjih predmetov. Toda to ne sme biti nas end-goal. Ucenje telekineze mora biti potovanje in zanimivo je, da vsaj pri sebi opazam, da obremenjenost z zelenim rezultatom samo skodi mojemu “telekiniranju”. Ravno zato danes nekaj drugega. Amerika ima svoje prednosti, in ena so definitivno poceni knjige. Danes nekaj razmisljanja o stvareh, ki me mucijo ze kar nekaj casa, pa se je vse skupaj sele sedaj skristaliziralo.

Eden od razlogov zakaj ljudje tezko sprejemamo obstoj telekineze, je nas model resnicnosti, ki nas omejuje, a hkrati osvobaja. Povejte mi, kaj je resnicnost v trenutku ko se zaljubite, ali ko umre ljubezen vasega zivljenja. Kaj pa svobodna volja? Ali vase odlocitve temeljijo na resnicnosti ali na vasih predpostavkah o le tej?

Vprasanje resnicnost je vsepovsod. V vsakem poglavju vsake knjige, v vsakem trenutku nasega zivljenja. Vsaka odlocitev je bazirana na nekem konstruktu, ki je resnicen vam kot posamezniku. Toda kdaj ste zadnjic stopili na pot rusenja vasih predpostavk o resnicnosti. Dr. David Alberd odlicno povzame odgovarjanje tega vprasanja v vsakdanjem zivljenju, ko pravi da zjutraj nikoli nismo prepricani ali so tla na katera bomo sestopili iz postelje resnicno trdna ali bomo enostavno padli skozi njih. Toda ce zelimo iz postelje moramo pretehtati moznosti in se odlociti kaksno resnicnost bomo sprejeli. Ena od hipotez je ta, da so poleg moje postelje res tla in da je to to kar vidim. Druga je ta, da haluciniram in je poleg moje postelje pecina. S tem, da se spokam iz postelje sprejmem za resnicno eno od teh hipotez. In tako obravnavamo resnicnost v vsakdanjem zivljenju.

Sprejmemo resnicnost, ki nam jo ponuja nas vid, in tako smo sami sebi odgovorili na zgornje vprasanje v trenutku ko odpremo oci. Vecina ljudi misli, da je resnicnost tisto, kar nam pravijo nasi cuti. In znanost je temu pogledu sledila 400 let: ce necesa ni mogoce zaznati z nasimi petimi cuti (ali njihovimi podaljski), to nekaj ni resnicno. Ampak tudi ta “resnicnost” se pokaze v razlicnih oblikah ce jo pogledamo z ocmi ali z mikroskopom ali celo s pospesevalnikom delcev. Potem postane popolnoma drugacna, neprepoznavna.

Kaj pa nase misli? So tudi one del “resnicnosti”? Ozrite se okoli sebe. Okoli vas imate okna, stole, in luc in ta ekran. Verjetno ste mnenja da so vsi resnicni. A pred vsakim od teh predmetov je bila “ideja” okna in stola in luci in knjige. Nekdo si je predstavljal (uporabil domisljijo) te stole in onka in jih ustvaril. Torej ce je resnicen stol, torej posledica, ali je ideja (vzrok) tudi resnicna? Vecina ljudi je mnenja da so misli in custva resnicni - a ko se znanstveniki odpraviji raziskovat “resnicnost”, se pazljivo izogibajo pogovoru o teh stvareh.

No in ko znanstveniki niso naslli odgovora na vprasanje “Kaj je resnicnost?” se je clovestvo zaprlo v laboratorij in se pricelo ukvarjati z enostavnejsimi aspekti: Vzamiimo vso “snov” okoli nas, za katero smo bolj ali manj prepricani da je “resnicna”, in poglejmo iz cesa je narejena. Tak pogled je veliko enostavnejsi kot resnicnost sanj, emocij, idej, … Demokrit pravi: “Nic ne obstaja razen atomov in praznega prostora; vse ostalo je mnenje/ideja.” In to je bila odlicna podlaga s katere se je znanost lahko razvijala. Od tu so prisli elektronski mikroskopi in pospesevalniki delcev in mi veliki ljudje smo gledali v svet majhnih stvari.

V soli so nam pokazali model atoma v vsej njegovi trdnosti in rekli: “Atomi so delci iz katerih je sestavljen svet.” To je zelo lep koncept in ga je enostavno razumet, a ni cisto tako. Znanstveniki so ugotovili, da so ti majhni trdni atomi v bistvu energijski paketki. Potem so ugotovili, da niso v bistvu niti energijski paketki, ampak trenutne zgostitve energijskega polja. Seveda veste, da je vsak atom sestavljen pretezno iz “praznega prostora”, tako da je v bistvu skoraj cudez, da se lahko vsedemo na stol in enostavno ne pademo skozenj. A najnovejse raziskave kazejo, da tako imenovan “prazen prostor” v in med atomi v bistvu ni prazen. Tako poln je energije, da en kubicni centimeter vsebuje vec energije kot vsa trdna snov v vsem znanem vesolju! Torej kaj je ze resnicnost?

Za konec bi rad samo se omenil enega najvecjih filozofov vseh casov, Immanuela Kanta. V 18. stoletju je Kant lepo izpostavil, da ljudje nikoli ne moremo spoznati narave taksne kot je. Nase poizvedovanje namrec prinese odgovore samo na vprasanja, ki jih vprasamo, le-ta pa bazirajo na zmoznostih in omejitvah nasega uma. Vse kar dojemamo v svetu (ali s svojimi cuti ali skozi znanost) pride skozi filter nase lastne zavesti, in je doloceno, vsaj do neke mere, s konstrukti, ki so lastni temu umu. Torej so stvari ki jih vidimo “fenomeni”, torej interakcija med umom in “resnicnostjo tam zunaj”, karkoli pac ta resnicnost je. Ne vidimo resnicnosti; vidimo le naso konstrukcijo resnicnosti, zgrajeno v nevronih v nasih mozganih. “Stvar sama v sebi” je vedno skrita pred nami. Z drugimi besedami, znanost samo daje modele sveta, ne pa sveta samega.

Telekineza in nesmiselnost dokazovanja njenega obstoja …

“We fear that we are inadequate, but our deepest fear is that we are powerful beyond measure.” - Mahatma Gandhi

Prav presenečen sem, koliko se je pisalo o telekinezi zadnja dva dneva. Redko kdo je k temi pristopil z zdravo mero skepticizma, vere in znanstvenih podatkov, je pa bilo vseeno zanimivo prebirati in komentirati. Na enem od blogov je  HRH RM izjavil, da je  ‘Zavidljiva je skromna miselnost “zase vem, za druge me ne briga”’. Morda je, a je popolnoma razumljiva. Na enem od drugih blogov sem na žalost prisostvoval v nesmiselni razpravi o telekinezi, in tako ugotovil, da sem zaradi nekoga, ki se je odločil ne verjeti v telekinezo zapustil svoja prepričanja. Namreč da to počnem zase, in da zapisujem svoje misli zato, da jih dam ljudem na razpolago ne pa da jim jih vsiljujem.

Od kod torej izhaja “naša” miselnost “zase vem, za druge me ne briga”? Eden od razlogov je ta, da imamo tu opravka z nečim, v kar smo sami težko verjeli, z nečim, kar ljudje zavračajo, ker jim takšno zavračanje daje občutek varnosti, kajti vsako sprejemanje bi pomenilo rušenje sveta kot ga poznajo. Zase vem, da sem moral svoje dojemanje sveta krepko spremeniti, da sem lahko sprejel razmišljanje, ki ga delim z vami.

Drugi razlog, ki se je tako lepo pokazal v moji skrajno nesmiselni debati je ta, da se “deljenje znanja” prevečkrat spremeni v prepričevanje. Tako brez razloga izgubljamo energijo, ki bi jo lahko uporabili za karkoli drugega, karkoli zabavnega. Tudi za telekinezo.

Ugotovimo, da dokazovanje telekineze nima smisla. A presenetili so me ljudje, ki so izjavili, da si želijo verjeti in prosijo po demonstraciji, saj se zavedajo, da bodo šele takrat pripravljeni. Zakaj se torej telekineze ne splača dokazovati?

Če jo želimo dokazati z znanstvenimi študijami, te nikoli ne vključujejo premikanja svinčnikov, ampak obsežne teste (največkrat z t.i. random number generatorji) s ogromno statistike, kar naredi vse skupaj skrajno nezanimivo.

Če želimo telekinezo dokazati z demonstracijo, jo moramo opraviti v živo, kar pa zna biti omejitev, glede na to da večine ljudi, ki se želijo o obstoju telekineze prepričati ne poznam.  Nadalje so iluzionisti našli sto in en način, kako ponarediti efekte telekineze na lažji, boljši, hitrejši način, večino katerih tudi sam poznam (mislim, da sem o tem že nekaj povedal). Tako nas tudi tu lahko označijo za iluzioniste in spet nismo dokazali ničesar.

Ostane seveda še video. A če lahko preslepimo človeka v živo, to še lažje storimo preko videa. Tu se je še potrebno zavedati omejitev medija samega (samo dve dimenziji, omejena perspektiva, …). Tako tudi video ni opcija.

Na koncu nam ne preostane nič drugega, kot da izrazimo svoje stališče, delimo svoje izkušnje in ljudem predstavimo načine, kako lahko telekinezo preizkusijo sami. Nihče od nas je ne razume, zato je težko postaviti teorijo o tem kako točno naj bi delovala. Sam sem to poskusil v eni od starejših objav. Verjetno je teorija napačna, a predstavlja moj model resničnosti, ki temelji na moji seznanjenosti s fiziko.

Telekineza ni samo premikanje predmetov z umom. Zraven spada osebna rast, igra, izpolnitev otroških fantazij, spoznanje, da je na tem svetu nekaj več in občutek nekakšne vsemogočnosti. Zaveš se, da si sposoben veliko več kot si mislil da si, kot ti je družba narekovala. Jaz si ne moram predstavljati boljše vzpodbude.

Odločitev je vaša. Z vami, ki ste se že odločil da telekineza ni mogoča se več ne mislim ukvarjati. Vsem vam, ki ste telekinezo že izkusili čestitam. Tisti, ki pa v njo ne verjamete, a dopuščate možnost njenega obstoja, oz. si vanjo želite verjeti, stopite z mano na pot odkrivanja. Moje razumevanje telekineze je skoraj nično, a ko bom le lahko, vam bom pomagal. Vredno je …

Guildford, Carling, telekineza in spoznanje, da je pred tremi pikami vedno presledek …

Po tem, ko so me na letališču pobrali z Mercedesom z zatemnjenimi stekli, usnjenimi sedeži in oh in sploh notranjo opremo, me pripeljali v hotel, ki je pravzaprav grad, ko sem za kosilo jedel dimljenega lososa, olivni kruh, 5 vrst solate, najboljšo govejo pečenko v svojem življenju, pečeno raco in še marsikaj, ko so mi povedali, da imam na vsakem koraku na voljo kavo, čaj in vse kar mi srce poželi, po napornem dnevu in odličnem Carlingu še vedno nisem uspel obhoditi celotnega ‘hotela’ in tako sedim tu, v svoji sobi, na moji desni namizna svetilka z nastavljivo jakostjo svetlobe, v ozadju na televiziji BBC, vse skupaj časti British Council, jaz pa zabijam čas za neumnosti, v katere praktično nihče ne verjame.

Telekineza - veliko je bilo napisanega, še več pokomentiranega in kar nekaj preizkušenega. Prva metoda, ki sem jo objavil, mi je služila dobro, a sem v želji po razumevanju in v želji po samem napredku v svojem obvladovanju dotične sposobnosti iskal nove. (Temu je seveda botroval tudi moj povratek iz bolnišnice, po katerem telekineze praktično nisem bil sposoben.) Sedaj, po tem, ko sem poskusil vse mogoče in premislil vse možne vidike telekineze ki sem jih bil sposoben, predstavljam svojo zadnjo metodo, ki jo bom najverjetneje objavil. Seveda bom o telekinezi še pisal, a to bodo zadnja konkratna navodila “kako”.

Na internetu se pojavi veliko metod. Nekatere vključujejo vizualizacijo, druge povezavo z objektom, ki ga želimo premakniti, tretje spet nekaj popolnoma novega. A če smo vsi sposobni telekineze (in smo …), to mora pomeniti, da ima naša podzavest popoln nadzor nad njo. Ne potrebujemo nobenih živih slik, kako se objekt premika, da bi se premaknil, ne potrebujemo nobene “povezave”. Objekt lahko enostavno premaknemo.

Kar želim, da storite zdaj je, da dvignete svojo levo roko nad glavo. Ste? Lepo. Kaj se vam je podilo po glavi ko ste to naredili? Ste videli žive slike kako se vaša roka dviguje in čakali da se to zgodi? Ne. Enostavno ste jo dvignili. Brez razmišljanja, brez kompliciranja. Tako bi morala delovati telekinza. Enostavno premaknemo objekt. Seveda pa je ‘omejitev’ ki se nam tu postavlja samo razumevanje gibanja. Da lahko roko dvignemo, moramo razumeti samo gibanje roke, ko se le-ta dviga. Seveda se to sliši kratko malo neumno, a razmislite: od rojstva (in morda celo prej) spoznavamo svoje telo in to kako se obnaša. Dvig roke razumemo tako dobro, da o njem več ne razmišljamo. Enostavno dvignemo jo. Isto mora biti s telekinezo.

Ta metoda bo najverjetneje potrebovala nekaj več vaje. Verjetno se bo zdelo, kot da začenjate od začetka in napredek bo na začetu mnogo počasnejši kot ste bili vajeni. A naš cilj je tu popolno obvladovanje naše sposobnosti. Kajti skrajno ne-praktično je vedno vizualizirati, ali vedno “oblikovati” psi kroglo preko predmeta, kot to počne naša vrla goofa. Hkrati nam takšne metode ne nudijo niti trohice razumevanja procesa telekineze. Seveda ne bomo telekineze popolnoma razumeli niti s to metodo, a bomo razumevanju vsekakor bližje.

Torej … Metoda … V bistvu je ni. In v tem je bistvo. Vsedite se pred psi kolo, meditirajte, umirite svoje misli in ga enostavno premaknite. Don’t over-think it. Če se spet obrnem k Yodi na pomoč: “Do or do not. There is no try.” Torej ne razmišljajte, ne vizualizirajte, ne preizkušajte česarkoli drugega. Enostavno premaknite predmet, tako kot ste premaknili roko. Veste da ste tega sposobni, torej naredite to. Tako kot Nike: “Just do it.”

Vem, da zveni debilno in vem da je skregano z vso logiko (pa ni, da veste). Kajti če bi lahko tako enostavno premikali stvari, zakaj tega ne počnemo vsi. Odgovor poznate sami …

Igrajte se, premikajte stvari, vmes pa opazujte kaj se dogaja. Ne obremenjujte se z “metodami”, ki smo jih predstavili drugi. Enostavno premaknite predmet. Vsak po svoje. Vsak.

Sedaj je čas da se tudi jaz spokam vadit, medtem ko tu v Angliji samevam.

Za vse, ki pa ne verjamete: too bad. Jaz sem porabil krepko preveč energije za prepričevanje ljudi, ki se jim ne zdi vredno rahlo pogooglat za kako resnejšo znanstveno raziskavo oz. si ne upajo samo poskusit česa premaknit. Kot sem že zapisal: Na voljo imate dve poti.

Prva pot vam ponuja napovedljiv rezultat, lep skupek pravil in zakonov. Majhen, ploščat, sijoč svet. Srečno življenje kjer je vse jasno.

Druga od tebe zahteva da igraš igro po pravilih titanov. Igro neskončnih faktorjev, neskončnih možnosti, neskončnih možnih rezultatov. Čisto možno je, da ne boš živel dovolj dolgo da bi dobil najmanjši vpogled v celotno sliko. Enostavno zato, ker ti slika ponuja drugačno perspektivo kadarkoli jo pogledaš. Pot kjer te frustracije in tvoje lastno pomanjkanje moči lahko streta.

Jaz sem izbral drugo pot, tako kot mnogi pred mano, nekateri z mano in najverjetneje še kdo za mano. In ni mi žal …

So it’s official …

Zakaj ljudje berejo bloge? To mi nikoli ni bilo čisto jasno. Seveda obstajajo blogi, vredni branja, a velika večina enostavno ne spada mednje. Na žalost.

Imamo bloge, kjer ljudje razpredajo o stvareh o katerih nimajo pojma. Včasih razpredajo o stvareh o katerih nihče nima pojma. Včasih enostavno pišejo, brez da bi uporabili sivo gmoto celic v zgornjem predelu človeškega telesa, ki nam jo je evolucija tako radodarno podarila … Tu razumem, zakaj bi kakšnega sociologa oz. psihologa zanimalo kaj ljudje napišejo. A dvomim da jih imamo toliko.

In potem so tu še blogi, kjer ljudje opišejo vsak drobec svojega dneva. To so blogi tipa: “Danes me je v šoli sošolec/sošolka slučajno brcnil. Imeli smo slovenščino in skoraj sem zaspal/a. Potem ko sem prišel/prišla domov in se skregal/a z mamo sem šla v sobo in sedaj sedim tu, vse mi je bedno in tako sem sam/a… Verjetno bom šla pozneje na hamburger.” Cinik v meni vpije: “Pa koga to briga!!!” A danes razumem. Upam. Kajti ko nimaš možnosti za avtentične stike z ljudmi ki ti nekaj pomenijo, in katerim ti nekaj pomeniš je blog seveda fenomenalna oblika komunikacije. Kar me moti je to, da ljudje potem govorijo o bloggerjih kot o sedmi sili. Sedmi sili česa? Res, da naši mediji velikokrat ne pokrijejo vseh dogodkov v naši majhni državici, pa vseeno. Dajmo se malo zresnit.

Potrebno pa je “raziskati” tudi namene s katerimi se bloggerji spravijo blogat. Jaz sem svojega večkrat zavrgel, zamenjal in še danes ne vem zakaj zabijam ure za računalnikom, ko bi lahko počel družbeno koristne stvari. Blogi so postali sredstvo komunikacije. Vem, da so to že od svojega nastanka, a tu uporabljam besedno zvezo na rahlo drugačen način. Blogi so se iz spletnega medija, kjer ljudje (in res samo tisti najbolj vztrajni) izražajo svoje mnenje o določeni problematiki ali čemer koli, danes spremenili v hvalospeve drug drugemu. Ljudje začnejo blogati, za blog povejo prijateljem/prijateljicam in čakajo na komentarje. Potem komentirajo druge bloge in upajo na več obiska. Redko kdo bloga zaradi bloganja samega. Tisti ki pa, kapo dol. Z veseljem vam plačam pijačo. Že dolgo nisem nikjer prebral konstruktivnega komentarja. Vsi komentarji ki se pojavijo na blogih so tipa: “Ja tudi jaz tako mislim.” ali “Ja res je bedno včasih. Popolnoma te razumem.” ali pač “Se popolnoma strinjam, X drži.” Po drugi strani dobre objave ne dopuščajo ničesar, kar bi človek lahko dodal. Blog vseeno ni forum, se pa v to počasi spreminja. Me prav zanima, če kateri od blogerjev načne problematiko, in potem počaka na komentarje da vidi kaj se zgodi.

Nekdaj, ko so blogi služili za izražanje lastnega prepričanja, danes večinoma služijo “worshipanju” ljudi ki jih poznaš. Ne s samim blogom, ampak s komentarji. Ljudje komentiramo ker si želimo potrditve. Kajti več komentarjev ko imamo, več ljudem “ni vseeno”. Tako se trudimo s komentarji, pa naj bodo še tako bedni v upanju, da se kdo od “neznancev” katerih objave smo komentirali, spravi tudi na naš blog.

Obsedeni smo z obiskom naših blogov. Ni “resnega” bloggerja, ki ne bi redno preverjal svoj Google Analytics. Sam sem se zavezal da ga nikoli več ne odprem. Blog je bil nekdaj neodvisni medij. Ljudem je bilo vseeno če jih kdo bere ali ne. Danes pišemo velesvetske neumnosti in pričakujemo obisk v štirimestnih cifrah. K vragu s takšnim bloganjem. Pa vseeno ne moremo brez njega.

Blogi naj bi bili spletni dnevniki. In njihov namen je praktično enak namenu dnevnikov. Sam dnevnika nikoli nisem bil sposoben pisati. Sem imel druge metode izražanja. A zakaj dnevnik vedno kliče po prebiranju? Dnevnik, pa čeprav ga najstniki/najstnice skrivajo pred vsem kar hodi po dveh nogah, izraža skrito morda celo podzavestno željo po “biti slišan”. Kurt Cobain se je zavedal tega paradoksa.* Če nočemo, da bi kdorkoli prebral naš dnevnik zakaj ga pišemo? Tudi če je lažje ko se izlijemo na papir, zakaj? Zakaj papirja potem ne zakurimo? Zato ker naše misli na papirju dopuščajo možnost - pa naj bo še tako majhna - da bo naše misli prebral nekdo, ki mu ne bo vseeno. Nekdo ki nas bo razumel. Nekdo, ki nas bo odrešil.

Blogi doživljajo svoj razvoj. Ali je ta dober ali slab, bo pokazal čas. Konca sveta bloganje seveda ne bo povzročilo. Vseeno pa moramo ohraniti zdravo mero razuma in nehati o blogerjih govoriti kot o vsemogočnih poročevalcih glasu neodvisnega in razmišljajočega, zdravorazumsko kritičnega človeka. Kako je z mano glede tega, objektivno ne morem oceniti. Te objave ne bo prebralo veliko ljudi, a morda se bo kdo nad njo zamislil. Ali pa tudi ne… Jaz danes odhajam. Ker vem, da nekaterih ljudi kar nekaj časa ne bom videl, slišal ali kakorkoli drugače v “živo” komuniciral z njimi, mi ostaja samo blog. Moje okno v svet. Moj glas, ki pa seže tako daleč kolikor daleč želijo drugi. O telekinezi in psioniki kdaj drugič. Še eden od skrajno neuporabnih postov, a tudi jaz imam pravico biti človek.

*Za vse ki ne veste o čem tu govorim, toplo priporočam, da preberete Kurtov dnevnik. Na prvo stran je namerč napisal: “Don’t read my diary when I’m gone.” In potem spodaj, kot da bi se zavedal paradoksa paradoksa (najverjetneje punci, ki je prespala pri njem) zapiše še: “OK, I’m going to work now, when you wake up this morning, please read my diary. Look through my things and try to figure me out.”

Tokrat nič telekineze…

“We have so much time and so little to do. Strike that, reverse it.” Roald Dahl

Včasih je glava enostavno prepolna. Seveda je to bolj ko ne ovira. Pri psioniki pomaga meditacija, ko pa je potrebno kaj spesnit za blog pa… Ja.

Kar dolgo ni bilo objave, in nabralo se je kar nekaj materiala za objavo. Še vedno kolebam med člankom, ki trenutno nastaja v angleščini in predstavlja znanstveni vidik gledanja “avre” (mater sovražim te spiritualistične izraze) s prostimi očmi, med razvijanjem svojih misli glede telekineze, ali pač psionike na splošno, med sprotnim objavljanjem zgodbe s katero se trenutno mučim, ali pa da enostavno odvržem odvečni balast mojega drobovja na mizo in medtem ko gledam kako kri počasi, skoraj po kapljicah curlja na tla (curljanje po kapljicah, kdo bi si mislil) čakam na vaše odzive…

Pa vseeno ne morem mimo psionike. Trenutno se ukvarjam z razumevanjem telekineze, in glede na to, da nihče na svetu nima veliko pojma kako TOČNO stvar funkcionira, zna stvar vzeti kar nekaj časa. Sicer pa je “kolega” pred kratkim opravil nekaj poizkusov (katerih rezultati sicer še čakajo na končno obdelavo) ki bi pojasnili nekaj minimalnega o telekinezi. Več o tem naslednjič, kajti če bi vam predstavil poskus v trenutnem stanju, bi ga razumel kvečjemu kak fizik (pa ne da bi sebe imel za kako avtoriteto, a sem enostavno preutrujen za razglabljanje o delovanju optičnega spektrometra in o obnašanju svetlobe in “spreminjanju” njene hitrosti čeprav naj bi le-ta bila konstantna) - v glavnem, drugič.

Nekaj o razumevanju psionike

Velikokrat se ne zavedamo kako srečni smo. Tisti, ki smo psioniko odkrili pa sploh nimamo pojma. Lahko vadimo in razvijamo sposobnosti ki jih znanost poprej nikoli ni popolnoma potrdila. Kolegov dedek je enkrat rekel : “Prav in narobe ne obstaja vse dokler ti pišeš pravila.” Možnosti s Psioniko so neskončne in kot z vsakim prebojem so tu vedno ljudje, ki ta preboj naredijo prvi. A ta čas je minil, toda bodimo prvi, ki bomo to naredili dobro.

Tudi v svetu, kjer ljudi začne zanimati psionika zaradi animejev ali celo pričakujejo da bodo zmožni iztrgati človekovo dušo kot to počnejo characterji v D&D realno-življenjska Psionika obeta ogromno. Toda preden bomo sezidali hišo moramo položiti temelje. Večina “how-to” člankov o psioniki na internetu zagotavlja cel kup tehnik in procedur, ki bodo seveda pomagale vsakemu navdušencu za psioniko do pravih, vidnih rezultatov. To je točka, pri kateri smo pričeli vsi, ki nismo imeli neke prirojene “sposobnosti”. Informacije so seveda v veliko pomoč, ampak so VEDNO premalo. Kolikor je meni znano, članka s popolnimi informacijami še nihče ni spisal, in verjetno ga nihče niti ne bo. Temu botruje dejstvo, da PSI vsak dojema drugače. Nekateri jo/ga (?) dojemajo kot podaljšek aure ki obdaja njihovo telo in lahko z njo manipuliraš da naredi kar hočeš. Nekdo drug bo verjel da je PSI bio-kemična reakcija globoko v živčnem sistemu telesa, ki “ustvari” sevajočo energijo ki lahko opravlja razne stvari. Podobnosti so praktično izgubljene v opisu, a so še vedno tu. Oba sta PSI uporabljala na isti način.

Če povzamem, je najpopularnejši način ustvarjanja Psi-krogle ta; Zberi energijo iz svojega vira, poženi jo po telesu, vizualiziraj kako potuje do mesta kjer želiš ustvariti kroglo in tja izlij energijo, tako da konstantno dodajaš še in še energije da postane vse bolj gosta in voila, imaš Psi-kroglo. Ne glede na to v kaj verjameš, najverjetneje boš psi kroglo ustvaril na tak način. (To je izredno poenostavljen način… Jaz delam drugače, bom pa v kratkem en post posvetil samo temu :P)

S to metodo so tisoči (ni nas toliko… ali pač?) ustvarili konstrukte različne kompleksnosti za opravila kot so recimo, psihični ščiti (in kredibilnost strmoglavi 200 metrov pod zemljo) da so blokirali mentalno vdiranje, ali celo konstrukte, ki te “pingajo”, ko je tvoje jajce mehko kuhano (ja, nekateri imajo enostavno preveč časa). Ta dinamična uporaba mentalne energije je hkrati navdušujoča in navdihujoča. Sama misel na to, da je človeški um sposoben česa tako magičnega…sega krepko preko mej našega razumevanja. Ampak imamo problem.

Napredek se ustavi s strahovitim pospeškom ko enkrat začneš vaditi in obvladaš stvari bolj in bolj. Manjka nam razumevanja, čistega razumevanja PSI. (Po kateri sklanjatvi bi to šlo… če je psi ženskega spola… DRUGIČ) Večina ljudi razume vodo. Če jo želijo zavret jo segrejejo na 100 stopinj celzija, če želijo led ohladijo pod 0. Če voda vre je vroča in te bo opekla. Enostavno. Ogenj je vroč in opeče stvari, torej če želimo nekaj spečt, bomo uporabili ogenj. Tako enostavno je da se počutim kot debil ko pišem o tem…

Zdaj pa razmislimo o PSI. Trenutnemo nimamo konkretne ideje o tem kako funkcionira, ali celo točno kaj je. Nasprotuje konvencionalnemu v skoraj vsakem pogledu. Ampak z uporabo odkrivanja z opazovanjem smo se naučili kako jo lahko kontroliramo. Monkey see, monkey do. Nekateri vedo, kakšen “občutek” da PSI v telesu, nekateri lahko celo vidijo/vidimo(?) njeno mehko auro. (k vragu pa spiritualizem) Psioni vemo, kako se počutimo, ko kaj premaknemo. To je vse lepo in prav, a ne moremo večno hoditi po poti opazovanja. Bolj izkušeni Psioni že dolgo skušajo najti razlago za PSI. To je naslednji skok ki mora slediti ugotovitvi da PSI obstaja in sposobnosti da premakneš slamico ali narediš nekaj bednih trikov ki jih vsak iluzionist naredi trikrat lažje, boljše, hitreje in morda celo bolj prepričljivo. (o tem spet… drugič) Tako morda pridemo do razumevanja in kontrole PSI z dovolj veliko mero razumevanja. To je meja o kateri govorim. Napredek ki je bil storjen pri sposobnostih kot so Telekineza in Telepatija redko presega napovedljive kontrolirane nesreče.

Vem da je to rahlo demoralizirajoče, a dajmo razmislit. Vaja je bila vedno hit-or-miss proces. Nikoli nisi prepričan o čemerkoli, veš da je tam in veš kako je čutiti to nekaj in da lahko to nekaj pripraviš do tega da naredi kar hočeš (v večini primerov). Ampak ne poznamo te energije. In trenutna meja mainstream psionike je tam nekje pri podzavesti. Pravimo ji, naj ona stori vse. Zanašamo se nanjo.

Zanašanje na podzavest da hitre rezultate, saj ima podzavest DIREKTNO kontrolo. Vsega je sposobna ona. Samo povedati ji moraš kaj naj stori. In tu leži problem. (tukaj sem se odpovedal še eni fenomenalni računalniški analogiji, ker nimam časa… mogoče editam) Podzavest in zavest sta partnerja, a njune vezi so bolj boge. Zamislite si samo, da bi imeli direktno povezavo, lahko bi ustavili svoje srce tako kot da bi pomežiknili in se tako ubili v trenutku. Telo je zasnovano da uporablja podzavest kot kontrolorja. A pustimo podrobnosti ki nikogar ne zanimajo.

Razmislite samo o nevarnostih. Dva primera. (in jaz kao nimam časa)

Ko spite vaša podzavest skrbi, da so vaše misli okupirane ko opravlja dnevno čiščenje. Temu rečemo sanjanje. Ko sanjate so vaši čuti “odklopljeni” od vašega telesa in “pirklopljeni” na vaš “sanjski um”. To je zato, da se ne zbudite popolnoma panični ob ugotovitvi da je vaše telo negibno in izredno počasi dihate. V sanje sedaj ne bomo zahajali (čas). Ampak recimo da obvladate telekinezo. Vaša podzavest je pripravljena da dela kar ji naročite. In vi sanjate žive sanje, vizualizacija na višku. In če sanjate o tem kako obvladate PSI v nulo in tudi če tega niste sposobni, je vaše telo pripravljeno poskusiti. Lahko se zgodi vse od tega da si preobremenite sistem, pa do tega da celo poletite. JOKE.

Drugi primer sem ravnokar pobrisal, kajti bojim se, da bi po njem vsi nehali s psioniko. Pa vseeno se nič takega še ni zgodilo. Nihče še v sanjah nikomur ni nič naredil s pomočjo telekineze. To sem samo jaz in moj optimizem. Prejšnji pa kar odstavek pozabite.

Težko se je učit in lahko izgleda skoraj neproduktivno, a razumevanje PSI je ključ do nadzora. (med občinstvom šepetanje…) To pa zahteva veliko racionalnega razmisleka. Vse ima svojo mejo in tako tudi to kar lahko povemo podzavesti naj počne. Ampak ko razumsko in zavedno kontroliramo stvari je meja samo naša moč in naš intelekt. Dobiš kar daš, ampak na inteligentne načine lahko dobiš več. Vse od alternativnih načinov energije do tega, da če obrneš ročko avtomata z bonboni na pravi način izpljune več sladkarij. A vse to zahteva razumevanje mehanizmov.

To je kjer smo danes. Vsi se moramo truditi da razvijemo naše razumevanje psionike ki bo temeljilo na direktni kontroli in razumevanju in ne na občutkih in “hit or miss” taktiki. A vprašanje za milijon evrov je KAKO…

Šesti edit: Ne morem več popravljat stila in slovničnih napak. POSTELJA!!!! Se opravičujem Vam spoštovani bralec oz. bralka in materi slovenščini. Jutri…

Končno razumem…

“Anything not worth doing is worth not doing well. Think about it.” - Elias Schwartz

Ravnokar pobrisal dvostranski post. K vragu pa perfekcionizem. Včasih enostavno ne moreš ničesar spodobnega spisati.

Zaenkrat bo to vse, sem namreč šele prilezel iz bolnice, zatorej mi je oproščeno.

~nothingman

Pa kaj če naslov nima absolutno nobene veze z vsebino!

Edit: Šokiran (v pozitivnem smislu): A hero is someone who rebels or seems to rebel against the facts of existence and seems to conquer them. Obviously that can only work at moments. It can’t be a lasting thing. That’s not saying that people shouldn’t keep trying to rebel against the facts of existence. Someday, who knows, we might conquer death, disease and war. - Jim Morrison

Prioritete, življenje, psionika, telekineza, blog,…

“Do, or do not. There is no ‘try’.” - Jedi Master Yoda

V življenju moraš imeti prioritete. Vsako toliko pride trenutek, ko se zaveš kratkosti življenja, in kar naenkrat moraš prioritizirat. Mene je ta trenutek doletel pred kratkim. In tako je bloganje pristalo tam nekje pri dnu. Tako se opravičujem za ne-rednost mojega bloganja.

Tokrat nekaj besed o psioniki. Beseda psionika v slovenščini najverjetneje ne obstaja, se mi pa zdi, da je to nekako še najbojši prevod angleške besede psionics. Ta beseda se največkrat znajde na jeziku D&D navdušencev, in velja za skrajno nerealno domnevanje sveta. Vseeno pa je zanimivo, da znanost ne nasprotuje psioniki.

Psionika bi še še najlažje opisala kot hobi. Nekateri o njej govorijo kot o delu z energijami (kar v meni vzbudi občutke bruhanja, kajti takoj se spomnim vseh zdravilcev), jaz bi pa jo raje opisal kot “znanstvena” disciplina proučevanja paranormalnega. Sem spada seveda telekineza, potem telepatija, empatija (dojemanje in zaznavanje čustev drugih ljudi), po mnenju nekaterih tudi astralna projekcija oz. OBE (Out of Body Experience) in t.i. Energy manipualation oz. manipulacija z energijo.

Zgoraj naštetega je preveč, da bi se vse razdelalo v enem postu, prav tako pa čisto vse od zgoraj naštetega ni podprto z znanstvenimi študijami. Telekineza definitivno je (baje da so je zmožni celo piščanci [ne sprašujte kako so izvedli poskus]), telepatijo in empatijo pa je najverjetneje izredno težko meriti, energijske manipulacije pa se sploh ne da. Tako da tukaj zavzame psionika obliko hobija. Kot disclaimer naj dodam, da o telepatiji ne vem veliko, kar se empatije tiče, naj bi bil natural, pa me vseskozi preganja občutek, da zaznavam čustva drugih skozi zelo dobro branje telesne govorice. Telekineza je tisti del psionike v katerega 100% in nedvoumno verjamem. Seveda verjamem tudi drugim, a še čakam na potrditev.

Kar se tiče EM, nimam ravno popolnega mnenja. Znanstveno se POPOLNOMA sklada z moderno fiziko, lahko narediš kar nekaj zanimivih stvari (svetlečo kroglico med rokama, t.i. flare [pri tem zaenkrat uspešen samo dvakrat...]), drugače je pa dokaj nekoristna stvar, ki pa naj bi bila (verjetno tudi je) za razvijanje ostalih “sposobnosti”. Potem spadajo k psioniki še posebne specifike, za katere še nihče od vas ni slišal, in ki bi zahtevale nov post za vsako posebej. Vseeno pa je potrebno omeniti, da telepatija ne pomeni branja misli, in ni ravno primerljiva s sposobnostmi superjunakov v stripih.

Pozabil sem na RV (Remote Viewing), ki je znanstveno najverjetneje najbolj podprt razdelek psionike. Ameriški vladni vojšaki program je naprimer porabil 20 milijard ameriških dolarjev za projekt Stargate (nima nobene zveze s serijo), v katerem so raziskovali in razvili metode za remote viewing. Malo pobrskajte po netu pa boste našli veliko informacij o tem. RVja se nikoli nisem učil, ker je zamudno in traja kar nekaj časa, če želite izvedeti kaj uporabnega in enostavno ne čutim neke velike potrebe po obvladovanju tega skilla.

Sedaj pa še nekaj besed o izvoru besede psionika oz. psionics. Izhaja iz prepričanja, da obstaja posebna manifestacija energije, ki jo lahko kontrolirajo živčni impulzi. In ker je zaenkrat “neznana”, se je zanjo uveljavilo poimenovanje PSI, po (kdo bi si mislil) grški črki Ψ, torej psi. To črko se v grščini uporablja za “neznano/neznanke”. Nekaj podobnega kot mi uporabljamo X. In tako je veda o delovanju in uporabi PSIja poimenovana psionika.

To je nekaj malega na kratko, res nimam časa, pa še moja vaja telekineze in psionike je na psu zadnje čase. Ta blog se bo zaenkrat usmeril bolj k opisovanju in “raziskovanju” telekineze, definitivno pa bo predstavil tudi druge vidike psionike. Pustite komentar in v njem zapišite kaj vas zanima.

Še končni note skeptikom: Ne zavrnite vsega samo zato ker se ne sklada z vašimi prepričanji. Veliko tega se ne sklada niti z mojimi, pa puščam vrata odprta. Zdrav skepticizem je vedno dobrodošel, ko pa je možno nanj odgovarjati z razumskimi argumenti še toliko bolj. Takrat je koristen celo tisti skrajno omejen skepticizem brez kakršne koli podlage. Razmislite, komentirajte, Spoznavajte.

Igrajte se

~nothingman

Vikend, telepatija, telekineza, psionika,… Trenutek

Kaj naj rečem? Vikend je bil, ta teden pa 7 kontrolk… Postanja do sobote ne bo… Do takrat pa nekaj malo razmišljanja, v soboto pa in depth psionika… :p

Izredno rad bi doživel telekinezo v “slow motion”-u da bi lahko videl kaj točno se zgodi trenutek preden in trenutek po tistem, ko se nekaj začne premikat.

Ker kakorkoli pogledate, vse se vrti okoli teda trenutka ko pade odločitev ali se nekja premakne ali ne, oz. ali se začne gibat ali ne.

Ko predmet naredi najmanjši gib je kot da bi ujel val: nekaj se zgodi, kar naenkratkontroliraš situacijo in predmet pripraviš do novih premikov in še in še…

Če se ne premakne, ostaneš tam, sediš in čakaš na val.

Zgodi se, da ne moreš premakniti predmeta, s katerim ponavadi sploh nimaš težav. Enostavno imaš slab dan in ga ne moreš premakniti. Potem se ga na rahlo dotakneš s prstom in dotik enostavno sproži val. Ujameš ga in zabava s prične. Kar naenkrat lahko objekt premikaš brez najmanjšega problema.

Vsak telekinetični premik se začne s tem trenutkom. In ta trenutek je najtežje “delo” ko eksperimentiraš z novimi predmeti/premiki.

Mogoče bo pomagalo če boste poskušali nadzorovati kaj se dogaja v vas v tistem trenutku. Prav tako vam lahko ta val, tisto “možnost premika”, pomaga ustvariti dotik oz. “umetni” premik predmeta z vašim prstom. Dotaknite se predmeta in ga začnite premikati kot če bi radi da “val” pride sam od sebe. Zapomnite si vse kar se zgodi v vašem umu in naučili se boste veliko več, kot če bi pol ure strmeli v papirček.

Še malo pa pride nov vikend, nova spoznanja, nov post… Do takrat pa trdo delo… Srečno!

~nothingman

Prepričanja… Ovira ali pomoč pri telekinezi?

“What happens when the future has come and gone?”

Razmišljal sem (nisem imel časa postat, pa mi je ostalo samo to…) da bi pri telekinezi verjetno izredno pomagalo, da uporabljaš svoja prepričanja (svoj notranji model realnosti) da ustvarite “tehniko”, ki bo delovala za VAS. Verjetno je efektivna metoda, da dosežete rezultate hitro. Ravno za to sem se razpisal o fiziki in psihologiji, saj sem upal, da se boste preko tega lahko navezali na lastna prepričanja. Za vašo podzavest je namreč mnogo lažje igrati po “pravilih”, ki jih že “ima”…

A vseeno verjamem, da bi prepričanja vsakogar izmed nas morala biti fleksibilna, model realnosti, ki ga lahko hitro prilagodimo novim perspektivam.

Možno da se vse konča pri tvojih ciljih. Če uporabiš svoja prepričanja in tako ustvariš svoje lastne “načine/poti” boš napredoval hitro. Če se naučiš opustiti vse v kar verjameš in to zamenjati z “možnostmi”, če si ustvariš fleksibilen model realnosti, boš verjetno dosegel boljše razumevanje vsega, kar se dogaja med telekinezo, oz. prakticiranjem psionike (pa smo spet tam, obljubim, da se v naslednjem postu razpišem o tem).

Napredek ali Razumevanje.

To zahteva kar nekaj razmisleka… Predvsem lastnega, tako da o tem kdaj drugič… Vi pa kaj javite kako vam gre…

Če vam gre…
Če vam…
Če…

~nothingman