Prosti (pro)Pad

Telekineza in nesmiselnost dokazovanja njenega obstoja …

“We fear that we are inadequate, but our deepest fear is that we are powerful beyond measure.” - Mahatma Gandhi

Prav presenečen sem, koliko se je pisalo o telekinezi zadnja dva dneva. Redko kdo je k temi pristopil z zdravo mero skepticizma, vere in znanstvenih podatkov, je pa bilo vseeno zanimivo prebirati in komentirati. Na enem od blogov je  HRH RM izjavil, da je  ‘Zavidljiva je skromna miselnost “zase vem, za druge me ne briga”’. Morda je, a je popolnoma razumljiva. Na enem od drugih blogov sem na žalost prisostvoval v nesmiselni razpravi o telekinezi, in tako ugotovil, da sem zaradi nekoga, ki se je odločil ne verjeti v telekinezo zapustil svoja prepričanja. Namreč da to počnem zase, in da zapisujem svoje misli zato, da jih dam ljudem na razpolago ne pa da jim jih vsiljujem.

Od kod torej izhaja “naša” miselnost “zase vem, za druge me ne briga”? Eden od razlogov je ta, da imamo tu opravka z nečim, v kar smo sami težko verjeli, z nečim, kar ljudje zavračajo, ker jim takšno zavračanje daje občutek varnosti, kajti vsako sprejemanje bi pomenilo rušenje sveta kot ga poznajo. Zase vem, da sem moral svoje dojemanje sveta krepko spremeniti, da sem lahko sprejel razmišljanje, ki ga delim z vami.

Drugi razlog, ki se je tako lepo pokazal v moji skrajno nesmiselni debati je ta, da se “deljenje znanja” prevečkrat spremeni v prepričevanje. Tako brez razloga izgubljamo energijo, ki bi jo lahko uporabili za karkoli drugega, karkoli zabavnega. Tudi za telekinezo.

Ugotovimo, da dokazovanje telekineze nima smisla. A presenetili so me ljudje, ki so izjavili, da si želijo verjeti in prosijo po demonstraciji, saj se zavedajo, da bodo šele takrat pripravljeni. Zakaj se torej telekineze ne splača dokazovati?

Če jo želimo dokazati z znanstvenimi študijami, te nikoli ne vključujejo premikanja svinčnikov, ampak obsežne teste (največkrat z t.i. random number generatorji) s ogromno statistike, kar naredi vse skupaj skrajno nezanimivo.

Če želimo telekinezo dokazati z demonstracijo, jo moramo opraviti v živo, kar pa zna biti omejitev, glede na to da večine ljudi, ki se želijo o obstoju telekineze prepričati ne poznam.  Nadalje so iluzionisti našli sto in en način, kako ponarediti efekte telekineze na lažji, boljši, hitrejši način, večino katerih tudi sam poznam (mislim, da sem o tem že nekaj povedal). Tako nas tudi tu lahko označijo za iluzioniste in spet nismo dokazali ničesar.

Ostane seveda še video. A če lahko preslepimo človeka v živo, to še lažje storimo preko videa. Tu se je še potrebno zavedati omejitev medija samega (samo dve dimenziji, omejena perspektiva, …). Tako tudi video ni opcija.

Na koncu nam ne preostane nič drugega, kot da izrazimo svoje stališče, delimo svoje izkušnje in ljudem predstavimo načine, kako lahko telekinezo preizkusijo sami. Nihče od nas je ne razume, zato je težko postaviti teorijo o tem kako točno naj bi delovala. Sam sem to poskusil v eni od starejših objav. Verjetno je teorija napačna, a predstavlja moj model resničnosti, ki temelji na moji seznanjenosti s fiziko.

Telekineza ni samo premikanje predmetov z umom. Zraven spada osebna rast, igra, izpolnitev otroških fantazij, spoznanje, da je na tem svetu nekaj več in občutek nekakšne vsemogočnosti. Zaveš se, da si sposoben veliko več kot si mislil da si, kot ti je družba narekovala. Jaz si ne moram predstavljati boljše vzpodbude.

Odločitev je vaša. Z vami, ki ste se že odločil da telekineza ni mogoča se več ne mislim ukvarjati. Vsem vam, ki ste telekinezo že izkusili čestitam. Tisti, ki pa v njo ne verjamete, a dopuščate možnost njenega obstoja, oz. si vanjo želite verjeti, stopite z mano na pot odkrivanja. Moje razumevanje telekineze je skoraj nično, a ko bom le lahko, vam bom pomagal. Vredno je …

Guildford, Carling, telekineza in spoznanje, da je pred tremi pikami vedno presledek …

Po tem, ko so me na letališču pobrali z Mercedesom z zatemnjenimi stekli, usnjenimi sedeži in oh in sploh notranjo opremo, me pripeljali v hotel, ki je pravzaprav grad, ko sem za kosilo jedel dimljenega lososa, olivni kruh, 5 vrst solate, najboljšo govejo pečenko v svojem življenju, pečeno raco in še marsikaj, ko so mi povedali, da imam na vsakem koraku na voljo kavo, čaj in vse kar mi srce poželi, po napornem dnevu in odličnem Carlingu še vedno nisem uspel obhoditi celotnega ‘hotela’ in tako sedim tu, v svoji sobi, na moji desni namizna svetilka z nastavljivo jakostjo svetlobe, v ozadju na televiziji BBC, vse skupaj časti British Council, jaz pa zabijam čas za neumnosti, v katere praktično nihče ne verjame.

Telekineza - veliko je bilo napisanega, še več pokomentiranega in kar nekaj preizkušenega. Prva metoda, ki sem jo objavil, mi je služila dobro, a sem v želji po razumevanju in v želji po samem napredku v svojem obvladovanju dotične sposobnosti iskal nove. (Temu je seveda botroval tudi moj povratek iz bolnišnice, po katerem telekineze praktično nisem bil sposoben.) Sedaj, po tem, ko sem poskusil vse mogoče in premislil vse možne vidike telekineze ki sem jih bil sposoben, predstavljam svojo zadnjo metodo, ki jo bom najverjetneje objavil. Seveda bom o telekinezi še pisal, a to bodo zadnja konkratna navodila “kako”.

Na internetu se pojavi veliko metod. Nekatere vključujejo vizualizacijo, druge povezavo z objektom, ki ga želimo premakniti, tretje spet nekaj popolnoma novega. A če smo vsi sposobni telekineze (in smo …), to mora pomeniti, da ima naša podzavest popoln nadzor nad njo. Ne potrebujemo nobenih živih slik, kako se objekt premika, da bi se premaknil, ne potrebujemo nobene “povezave”. Objekt lahko enostavno premaknemo.

Kar želim, da storite zdaj je, da dvignete svojo levo roko nad glavo. Ste? Lepo. Kaj se vam je podilo po glavi ko ste to naredili? Ste videli žive slike kako se vaša roka dviguje in čakali da se to zgodi? Ne. Enostavno ste jo dvignili. Brez razmišljanja, brez kompliciranja. Tako bi morala delovati telekinza. Enostavno premaknemo objekt. Seveda pa je ‘omejitev’ ki se nam tu postavlja samo razumevanje gibanja. Da lahko roko dvignemo, moramo razumeti samo gibanje roke, ko se le-ta dviga. Seveda se to sliši kratko malo neumno, a razmislite: od rojstva (in morda celo prej) spoznavamo svoje telo in to kako se obnaša. Dvig roke razumemo tako dobro, da o njem več ne razmišljamo. Enostavno dvignemo jo. Isto mora biti s telekinezo.

Ta metoda bo najverjetneje potrebovala nekaj več vaje. Verjetno se bo zdelo, kot da začenjate od začetka in napredek bo na začetu mnogo počasnejši kot ste bili vajeni. A naš cilj je tu popolno obvladovanje naše sposobnosti. Kajti skrajno ne-praktično je vedno vizualizirati, ali vedno “oblikovati” psi kroglo preko predmeta, kot to počne naša vrla goofa. Hkrati nam takšne metode ne nudijo niti trohice razumevanja procesa telekineze. Seveda ne bomo telekineze popolnoma razumeli niti s to metodo, a bomo razumevanju vsekakor bližje.

Torej … Metoda … V bistvu je ni. In v tem je bistvo. Vsedite se pred psi kolo, meditirajte, umirite svoje misli in ga enostavno premaknite. Don’t over-think it. Če se spet obrnem k Yodi na pomoč: “Do or do not. There is no try.” Torej ne razmišljajte, ne vizualizirajte, ne preizkušajte česarkoli drugega. Enostavno premaknite predmet, tako kot ste premaknili roko. Veste da ste tega sposobni, torej naredite to. Tako kot Nike: “Just do it.”

Vem, da zveni debilno in vem da je skregano z vso logiko (pa ni, da veste). Kajti če bi lahko tako enostavno premikali stvari, zakaj tega ne počnemo vsi. Odgovor poznate sami …

Igrajte se, premikajte stvari, vmes pa opazujte kaj se dogaja. Ne obremenjujte se z “metodami”, ki smo jih predstavili drugi. Enostavno premaknite predmet. Vsak po svoje. Vsak.

Sedaj je čas da se tudi jaz spokam vadit, medtem ko tu v Angliji samevam.

Za vse, ki pa ne verjamete: too bad. Jaz sem porabil krepko preveč energije za prepričevanje ljudi, ki se jim ne zdi vredno rahlo pogooglat za kako resnejšo znanstveno raziskavo oz. si ne upajo samo poskusit česa premaknit. Kot sem že zapisal: Na voljo imate dve poti.

Prva pot vam ponuja napovedljiv rezultat, lep skupek pravil in zakonov. Majhen, ploščat, sijoč svet. Srečno življenje kjer je vse jasno.

Druga od tebe zahteva da igraš igro po pravilih titanov. Igro neskončnih faktorjev, neskončnih možnosti, neskončnih možnih rezultatov. Čisto možno je, da ne boš živel dovolj dolgo da bi dobil najmanjši vpogled v celotno sliko. Enostavno zato, ker ti slika ponuja drugačno perspektivo kadarkoli jo pogledaš. Pot kjer te frustracije in tvoje lastno pomanjkanje moči lahko streta.

Jaz sem izbral drugo pot, tako kot mnogi pred mano, nekateri z mano in najverjetneje še kdo za mano. In ni mi žal …

So it’s official …

Zakaj ljudje berejo bloge? To mi nikoli ni bilo čisto jasno. Seveda obstajajo blogi, vredni branja, a velika večina enostavno ne spada mednje. Na žalost.

Imamo bloge, kjer ljudje razpredajo o stvareh o katerih nimajo pojma. Včasih razpredajo o stvareh o katerih nihče nima pojma. Včasih enostavno pišejo, brez da bi uporabili sivo gmoto celic v zgornjem predelu človeškega telesa, ki nam jo je evolucija tako radodarno podarila … Tu razumem, zakaj bi kakšnega sociologa oz. psihologa zanimalo kaj ljudje napišejo. A dvomim da jih imamo toliko.

In potem so tu še blogi, kjer ljudje opišejo vsak drobec svojega dneva. To so blogi tipa: “Danes me je v šoli sošolec/sošolka slučajno brcnil. Imeli smo slovenščino in skoraj sem zaspal/a. Potem ko sem prišel/prišla domov in se skregal/a z mamo sem šla v sobo in sedaj sedim tu, vse mi je bedno in tako sem sam/a… Verjetno bom šla pozneje na hamburger.” Cinik v meni vpije: “Pa koga to briga!!!” A danes razumem. Upam. Kajti ko nimaš možnosti za avtentične stike z ljudmi ki ti nekaj pomenijo, in katerim ti nekaj pomeniš je blog seveda fenomenalna oblika komunikacije. Kar me moti je to, da ljudje potem govorijo o bloggerjih kot o sedmi sili. Sedmi sili česa? Res, da naši mediji velikokrat ne pokrijejo vseh dogodkov v naši majhni državici, pa vseeno. Dajmo se malo zresnit.

Potrebno pa je “raziskati” tudi namene s katerimi se bloggerji spravijo blogat. Jaz sem svojega večkrat zavrgel, zamenjal in še danes ne vem zakaj zabijam ure za računalnikom, ko bi lahko počel družbeno koristne stvari. Blogi so postali sredstvo komunikacije. Vem, da so to že od svojega nastanka, a tu uporabljam besedno zvezo na rahlo drugačen način. Blogi so se iz spletnega medija, kjer ljudje (in res samo tisti najbolj vztrajni) izražajo svoje mnenje o določeni problematiki ali čemer koli, danes spremenili v hvalospeve drug drugemu. Ljudje začnejo blogati, za blog povejo prijateljem/prijateljicam in čakajo na komentarje. Potem komentirajo druge bloge in upajo na več obiska. Redko kdo bloga zaradi bloganja samega. Tisti ki pa, kapo dol. Z veseljem vam plačam pijačo. Že dolgo nisem nikjer prebral konstruktivnega komentarja. Vsi komentarji ki se pojavijo na blogih so tipa: “Ja tudi jaz tako mislim.” ali “Ja res je bedno včasih. Popolnoma te razumem.” ali pač “Se popolnoma strinjam, X drži.” Po drugi strani dobre objave ne dopuščajo ničesar, kar bi človek lahko dodal. Blog vseeno ni forum, se pa v to počasi spreminja. Me prav zanima, če kateri od blogerjev načne problematiko, in potem počaka na komentarje da vidi kaj se zgodi.

Nekdaj, ko so blogi služili za izražanje lastnega prepričanja, danes večinoma služijo “worshipanju” ljudi ki jih poznaš. Ne s samim blogom, ampak s komentarji. Ljudje komentiramo ker si želimo potrditve. Kajti več komentarjev ko imamo, več ljudem “ni vseeno”. Tako se trudimo s komentarji, pa naj bodo še tako bedni v upanju, da se kdo od “neznancev” katerih objave smo komentirali, spravi tudi na naš blog.

Obsedeni smo z obiskom naših blogov. Ni “resnega” bloggerja, ki ne bi redno preverjal svoj Google Analytics. Sam sem se zavezal da ga nikoli več ne odprem. Blog je bil nekdaj neodvisni medij. Ljudem je bilo vseeno če jih kdo bere ali ne. Danes pišemo velesvetske neumnosti in pričakujemo obisk v štirimestnih cifrah. K vragu s takšnim bloganjem. Pa vseeno ne moremo brez njega.

Blogi naj bi bili spletni dnevniki. In njihov namen je praktično enak namenu dnevnikov. Sam dnevnika nikoli nisem bil sposoben pisati. Sem imel druge metode izražanja. A zakaj dnevnik vedno kliče po prebiranju? Dnevnik, pa čeprav ga najstniki/najstnice skrivajo pred vsem kar hodi po dveh nogah, izraža skrito morda celo podzavestno željo po “biti slišan”. Kurt Cobain se je zavedal tega paradoksa.* Če nočemo, da bi kdorkoli prebral naš dnevnik zakaj ga pišemo? Tudi če je lažje ko se izlijemo na papir, zakaj? Zakaj papirja potem ne zakurimo? Zato ker naše misli na papirju dopuščajo možnost - pa naj bo še tako majhna - da bo naše misli prebral nekdo, ki mu ne bo vseeno. Nekdo ki nas bo razumel. Nekdo, ki nas bo odrešil.

Blogi doživljajo svoj razvoj. Ali je ta dober ali slab, bo pokazal čas. Konca sveta bloganje seveda ne bo povzročilo. Vseeno pa moramo ohraniti zdravo mero razuma in nehati o blogerjih govoriti kot o vsemogočnih poročevalcih glasu neodvisnega in razmišljajočega, zdravorazumsko kritičnega človeka. Kako je z mano glede tega, objektivno ne morem oceniti. Te objave ne bo prebralo veliko ljudi, a morda se bo kdo nad njo zamislil. Ali pa tudi ne… Jaz danes odhajam. Ker vem, da nekaterih ljudi kar nekaj časa ne bom videl, slišal ali kakorkoli drugače v “živo” komuniciral z njimi, mi ostaja samo blog. Moje okno v svet. Moj glas, ki pa seže tako daleč kolikor daleč želijo drugi. O telekinezi in psioniki kdaj drugič. Še eden od skrajno neuporabnih postov, a tudi jaz imam pravico biti človek.

*Za vse ki ne veste o čem tu govorim, toplo priporočam, da preberete Kurtov dnevnik. Na prvo stran je namerč napisal: “Don’t read my diary when I’m gone.” In potem spodaj, kot da bi se zavedal paradoksa paradoksa (najverjetneje punci, ki je prespala pri njem) zapiše še: “OK, I’m going to work now, when you wake up this morning, please read my diary. Look through my things and try to figure me out.”

Tokrat nič telekineze…

“We have so much time and so little to do. Strike that, reverse it.” Roald Dahl

Včasih je glava enostavno prepolna. Seveda je to bolj ko ne ovira. Pri psioniki pomaga meditacija, ko pa je potrebno kaj spesnit za blog pa… Ja.

Kar dolgo ni bilo objave, in nabralo se je kar nekaj materiala za objavo. Še vedno kolebam med člankom, ki trenutno nastaja v angleščini in predstavlja znanstveni vidik gledanja “avre” (mater sovražim te spiritualistične izraze) s prostimi očmi, med razvijanjem svojih misli glede telekineze, ali pač psionike na splošno, med sprotnim objavljanjem zgodbe s katero se trenutno mučim, ali pa da enostavno odvržem odvečni balast mojega drobovja na mizo in medtem ko gledam kako kri počasi, skoraj po kapljicah curlja na tla (curljanje po kapljicah, kdo bi si mislil) čakam na vaše odzive…

Pa vseeno ne morem mimo psionike. Trenutno se ukvarjam z razumevanjem telekineze, in glede na to, da nihče na svetu nima veliko pojma kako TOČNO stvar funkcionira, zna stvar vzeti kar nekaj časa. Sicer pa je “kolega” pred kratkim opravil nekaj poizkusov (katerih rezultati sicer še čakajo na končno obdelavo) ki bi pojasnili nekaj minimalnega o telekinezi. Več o tem naslednjič, kajti če bi vam predstavil poskus v trenutnem stanju, bi ga razumel kvečjemu kak fizik (pa ne da bi sebe imel za kako avtoriteto, a sem enostavno preutrujen za razglabljanje o delovanju optičnega spektrometra in o obnašanju svetlobe in “spreminjanju” njene hitrosti čeprav naj bi le-ta bila konstantna) - v glavnem, drugič.

Nekaj o razumevanju psionike

Velikokrat se ne zavedamo kako srečni smo. Tisti, ki smo psioniko odkrili pa sploh nimamo pojma. Lahko vadimo in razvijamo sposobnosti ki jih znanost poprej nikoli ni popolnoma potrdila. Kolegov dedek je enkrat rekel : “Prav in narobe ne obstaja vse dokler ti pišeš pravila.” Možnosti s Psioniko so neskončne in kot z vsakim prebojem so tu vedno ljudje, ki ta preboj naredijo prvi. A ta čas je minil, toda bodimo prvi, ki bomo to naredili dobro.

Tudi v svetu, kjer ljudi začne zanimati psionika zaradi animejev ali celo pričakujejo da bodo zmožni iztrgati človekovo dušo kot to počnejo characterji v D&D realno-življenjska Psionika obeta ogromno. Toda preden bomo sezidali hišo moramo položiti temelje. Večina “how-to” člankov o psioniki na internetu zagotavlja cel kup tehnik in procedur, ki bodo seveda pomagale vsakemu navdušencu za psioniko do pravih, vidnih rezultatov. To je točka, pri kateri smo pričeli vsi, ki nismo imeli neke prirojene “sposobnosti”. Informacije so seveda v veliko pomoč, ampak so VEDNO premalo. Kolikor je meni znano, članka s popolnimi informacijami še nihče ni spisal, in verjetno ga nihče niti ne bo. Temu botruje dejstvo, da PSI vsak dojema drugače. Nekateri jo/ga (?) dojemajo kot podaljšek aure ki obdaja njihovo telo in lahko z njo manipuliraš da naredi kar hočeš. Nekdo drug bo verjel da je PSI bio-kemična reakcija globoko v živčnem sistemu telesa, ki “ustvari” sevajočo energijo ki lahko opravlja razne stvari. Podobnosti so praktično izgubljene v opisu, a so še vedno tu. Oba sta PSI uporabljala na isti način.

Če povzamem, je najpopularnejši način ustvarjanja Psi-krogle ta; Zberi energijo iz svojega vira, poženi jo po telesu, vizualiziraj kako potuje do mesta kjer želiš ustvariti kroglo in tja izlij energijo, tako da konstantno dodajaš še in še energije da postane vse bolj gosta in voila, imaš Psi-kroglo. Ne glede na to v kaj verjameš, najverjetneje boš psi kroglo ustvaril na tak način. (To je izredno poenostavljen način… Jaz delam drugače, bom pa v kratkem en post posvetil samo temu :P)

S to metodo so tisoči (ni nas toliko… ali pač?) ustvarili konstrukte različne kompleksnosti za opravila kot so recimo, psihični ščiti (in kredibilnost strmoglavi 200 metrov pod zemljo) da so blokirali mentalno vdiranje, ali celo konstrukte, ki te “pingajo”, ko je tvoje jajce mehko kuhano (ja, nekateri imajo enostavno preveč časa). Ta dinamična uporaba mentalne energije je hkrati navdušujoča in navdihujoča. Sama misel na to, da je človeški um sposoben česa tako magičnega…sega krepko preko mej našega razumevanja. Ampak imamo problem.

Napredek se ustavi s strahovitim pospeškom ko enkrat začneš vaditi in obvladaš stvari bolj in bolj. Manjka nam razumevanja, čistega razumevanja PSI. (Po kateri sklanjatvi bi to šlo… če je psi ženskega spola… DRUGIČ) Večina ljudi razume vodo. Če jo želijo zavret jo segrejejo na 100 stopinj celzija, če želijo led ohladijo pod 0. Če voda vre je vroča in te bo opekla. Enostavno. Ogenj je vroč in opeče stvari, torej če želimo nekaj spečt, bomo uporabili ogenj. Tako enostavno je da se počutim kot debil ko pišem o tem…

Zdaj pa razmislimo o PSI. Trenutnemo nimamo konkretne ideje o tem kako funkcionira, ali celo točno kaj je. Nasprotuje konvencionalnemu v skoraj vsakem pogledu. Ampak z uporabo odkrivanja z opazovanjem smo se naučili kako jo lahko kontroliramo. Monkey see, monkey do. Nekateri vedo, kakšen “občutek” da PSI v telesu, nekateri lahko celo vidijo/vidimo(?) njeno mehko auro. (k vragu pa spiritualizem) Psioni vemo, kako se počutimo, ko kaj premaknemo. To je vse lepo in prav, a ne moremo večno hoditi po poti opazovanja. Bolj izkušeni Psioni že dolgo skušajo najti razlago za PSI. To je naslednji skok ki mora slediti ugotovitvi da PSI obstaja in sposobnosti da premakneš slamico ali narediš nekaj bednih trikov ki jih vsak iluzionist naredi trikrat lažje, boljše, hitreje in morda celo bolj prepričljivo. (o tem spet… drugič) Tako morda pridemo do razumevanja in kontrole PSI z dovolj veliko mero razumevanja. To je meja o kateri govorim. Napredek ki je bil storjen pri sposobnostih kot so Telekineza in Telepatija redko presega napovedljive kontrolirane nesreče.

Vem da je to rahlo demoralizirajoče, a dajmo razmislit. Vaja je bila vedno hit-or-miss proces. Nikoli nisi prepričan o čemerkoli, veš da je tam in veš kako je čutiti to nekaj in da lahko to nekaj pripraviš do tega da naredi kar hočeš (v večini primerov). Ampak ne poznamo te energije. In trenutna meja mainstream psionike je tam nekje pri podzavesti. Pravimo ji, naj ona stori vse. Zanašamo se nanjo.

Zanašanje na podzavest da hitre rezultate, saj ima podzavest DIREKTNO kontrolo. Vsega je sposobna ona. Samo povedati ji moraš kaj naj stori. In tu leži problem. (tukaj sem se odpovedal še eni fenomenalni računalniški analogiji, ker nimam časa… mogoče editam) Podzavest in zavest sta partnerja, a njune vezi so bolj boge. Zamislite si samo, da bi imeli direktno povezavo, lahko bi ustavili svoje srce tako kot da bi pomežiknili in se tako ubili v trenutku. Telo je zasnovano da uporablja podzavest kot kontrolorja. A pustimo podrobnosti ki nikogar ne zanimajo.

Razmislite samo o nevarnostih. Dva primera. (in jaz kao nimam časa)

Ko spite vaša podzavest skrbi, da so vaše misli okupirane ko opravlja dnevno čiščenje. Temu rečemo sanjanje. Ko sanjate so vaši čuti “odklopljeni” od vašega telesa in “pirklopljeni” na vaš “sanjski um”. To je zato, da se ne zbudite popolnoma panični ob ugotovitvi da je vaše telo negibno in izredno počasi dihate. V sanje sedaj ne bomo zahajali (čas). Ampak recimo da obvladate telekinezo. Vaša podzavest je pripravljena da dela kar ji naročite. In vi sanjate žive sanje, vizualizacija na višku. In če sanjate o tem kako obvladate PSI v nulo in tudi če tega niste sposobni, je vaše telo pripravljeno poskusiti. Lahko se zgodi vse od tega da si preobremenite sistem, pa do tega da celo poletite. JOKE.

Drugi primer sem ravnokar pobrisal, kajti bojim se, da bi po njem vsi nehali s psioniko. Pa vseeno se nič takega še ni zgodilo. Nihče še v sanjah nikomur ni nič naredil s pomočjo telekineze. To sem samo jaz in moj optimizem. Prejšnji pa kar odstavek pozabite.

Težko se je učit in lahko izgleda skoraj neproduktivno, a razumevanje PSI je ključ do nadzora. (med občinstvom šepetanje…) To pa zahteva veliko racionalnega razmisleka. Vse ima svojo mejo in tako tudi to kar lahko povemo podzavesti naj počne. Ampak ko razumsko in zavedno kontroliramo stvari je meja samo naša moč in naš intelekt. Dobiš kar daš, ampak na inteligentne načine lahko dobiš več. Vse od alternativnih načinov energije do tega, da če obrneš ročko avtomata z bonboni na pravi način izpljune več sladkarij. A vse to zahteva razumevanje mehanizmov.

To je kjer smo danes. Vsi se moramo truditi da razvijemo naše razumevanje psionike ki bo temeljilo na direktni kontroli in razumevanju in ne na občutkih in “hit or miss” taktiki. A vprašanje za milijon evrov je KAKO…

Šesti edit: Ne morem več popravljat stila in slovničnih napak. POSTELJA!!!! Se opravičujem Vam spoštovani bralec oz. bralka in materi slovenščini. Jutri…